Vzgoja, usmerjena v potrebe: Kaj je sočutno starševstvo

Kaj razumemo pod pojmom sočutno starševstvo?

Pojem sočutno starševstvo opisuje način vzgoje, ki se osredotoča na potrebe otrok in jih podpira pri uravnavanju čustev. Širše gledano gre za grajenje odnosov med starši in otroki na spoštljiv način, v duhu enakovrednosti. Temelje sočutnega starševstva predstavlja teorije navezanosti Johna Bowlbyja in Mary Ainsworth.

Katera so temeljna načela tega načina vzgoje?

Temeljni elementi so empatija, razumevanje in spoštovanje. Starši otrokom pomagajo prepoznati svoje potrebe in čustva – s tem se otroci naučijo (bolje) uravnavati svoja čustva in spoštovati želje drugih ljudi. Cilj je medsebojno uskladiti potrebe vseh članov družine.

V odnosu med staršem in otrokom že od samega začetka obstaja hierarhija moči, saj so predvsem mlajši otroci glede zadovoljevanja svojih potreb – po hrani, toploti, bližini, varnosti – odvisni od staršev. Zavedanje teh hierarhičnih odnosov in odgovorno ravnanje staršev sta naslednji temeljni načeli sočutnega starševstva.

Česa v vzgoji, usmerjeni v potrebe, ni?

Vsak otrok ima pravico biti obravnavan spoštljivo in prijazno. V osnovi gre torej za to, da otroke obravnavamo enako spoštljivo kot odrasle. To pomeni, da je vsaka oblika nasilja, kot je kričanje, sramotenje ali poniževanje, nesprejemljiva. Prav tako se pri sočutni vzgoji izogibamo kaznovanju, grožnjam in ukazom. Namesto tega si prizadevamo razumeti otrokove potrebe in jim nuditi oporo pri doživljanju različnih čustev, da jim lahko ponudimo možnosti za ukrepanje in reševanje težav.

Katere so prednosti sočutnega starševstva?

Spoštljiv in ljubeč odnos do otroka, ki temelji na varni navezanosti, spodbuja njegov razvoj. Otrok sebe doživlja kot avtonomno bitje, katerega želje in potrebe so slišane in videne. V idealnem primeru mu nudimo "podporo za samopomoč". Otrokova sposobnost zaznavanja se izboljšuje in v idealnem primeru se razvije v odraslega, za katerega je spoštljiv, prijazen in preudaren odnos do soljudi nekaj samoumevnega.

Ima ta stil vzgoje tudi slabosti?

V dinamiki vzgoje, ki je usmerjena v potrebe, bi morali upoštevati in spoštovati potrebe vseh članov družine, ne le otrokovih. Pogosto pa prav matere spregledajo svoje potrebe in presežejo lastne meje, da bi se kar najbolje odzvale na potrebe svojih otrok. Veliko staršev se znajde pod pritiskom, pri čemer zanemarjajo skrb zase in se kmalu znajdejo na robu svoji zmogljivosti. Po drugi strani pa se otroci navadijo, da je vedno nekdo pripravljen prepoznati in izpolniti njihove potrebe. Ko se razvije vzorec, v katerem starši prevzemajo prepoznavanje potreb in reševanje konfliktov namesto tega, da bi otroke usmerjali k iskanju svojih rešitev, se oblikuje neugodna, nezaželena dinamika.

Torej obstajajo tudi kritiki vzgoje, usmerjene v potrebe?

S pojmom sočutnega starševstva je v resnici mišljena vzgoja v duhu zaznavanja in povezovanja, vendar so posamezni elementi tega načina pogosto vzeti iz konteksta in zapakirani v vrsto nasvetov in trikov za uspešno vzgojo. Iz tega se lahko razvijejo prepričanja, ki jih imajo starši za sveta, kot na primer: Otroka je treba čim dlje dojiti, nositi in spati skupaj z njim v družinski postelji. Vendar te stvari same po sebi ne smejo biti edina merila, ki jih je treba upoštevati, da bi zadostili otrokovim potrebam. Pogosto se kritizira tudi, da je sočutno starševstvo preveč usmerjeno v otroke, starši pa postanejo "sužnji svojih otrok" in jim ne postavljajo mej. A je ravno nasprotno – pravila in meje so nujno potrebni, zlasti ko gre za varnost in sobivanje v družbi. Gre le za to, da teh pravil ne komuniciramo v avtoritarni hierarhiji moči med starši in otroki, temveč v partnerskem odnosu, ki temelji na spoštovanju in razumevanju.

Ali sočutno starševstvo ne povzroča staršem na nek način pritiska?

Strokovnjaki menijo, da so starši na splošno trenutno zelo pod pritiskom. Pazljivo in tankočutno ravnanje z lastnimi otroki, izogibanje ponavljanju (domnevnih) napak prejšnje generacije staršev, izpolnjevanje potreb in želja ter hkrati zagotavljanje finančne varnosti in stabilnosti v svetu, ki je poln kriz, so ogromni izzivi. Čim slabše starši zaznavajo, izražajo in izpolnjujejo svoje potrebe in čustva, tem manj so dejansko sposobni vzgajati svoje otroke v skladu s svojimi željami in vrednotami. Skrb zase bi morala zato postati bistveno višja prioriteta v družinski dinamiki.

Kako vzgoja, usmerjena v potrebe, izgleda v praksi?

Družinski psihologi se pri svojem delu srečujejo z naslednjimi situacijami:

Primer 1: V trgovini na blagajni niso dovoljene sladkarije

Vsi poznamo situacijo: Otrok si želi nečesa, česar v tistem trenutku ne dobi in se odzove z jezo: Na primer v trgovini na blagajni želi sladkarije. V skladu z načeli sočutnega starševstva starš opredeli otrokovo čustvo: "Vidim, da si jezen in razočaran. Razumem, da se tako počutiš, ker želiš nekaj drugega. V redu je, da si jezen." Otroka mirno spremlja pri njegovem izbruhu jeze, mu zagotavlja varnost in s tem sporoča, da mu kot starš nudi oporo tudi ob doživljanju negativnih čustev. Nato otroku ponudi možnosti rešitev, mu s tem omogoči izbiro in občutek učinkovitosti. To pomeni, da starši potrpežljivo analizirajo:

1. kaj otrok želi (potreba): Na primer je lačen, se dolgočasi itd.,
2. kako se ob tem počuti (čustvo): Starši opredelijo čustva svojega otroka,
3. in komunicirajo v otroku primernem jeziku, kaj od svojega otroka v tem trenutku pričakujejo in kakšna so pravila, ki veljajo (meje): Na primer, da v trgovini pri blagajni načeloma ne kupujemo izdelkov. Namesto tega spodbujajo avtonomijo med nakupovanjem, na primer tako, da otrok sam izbere kos sadja.

Primer 2: Kratek odmor za starše

Prav tako pomembno je, da kot starš jasno izrazimo lastne potrebe in meje – na primer po napornem delovnem dnevu otrokom jasno sporočimo, da potrebujemo trenutek miru in časa zase. V tem času lahko na primer berete knjigo ali sestavite sestavljanko. Na ta način je otrokom jasno, kaj se od njih pričakuje in zakaj. Otroci so sodelovalni in pogosto občutljivejši, kot si mislimo. Največ pa se naučijo z zgledom, torej tako, da opazujejo svoje starše. V idealnem primeru bo lahko otrok kasneje sam povedal, da zdaj potrebuje nekaj minut zase.

Primer 3: Otrok brez razloga odreagira z jezo

Ko se zdi, da otrok kriči, je razburjen ali jezen brez očitnega razloga, lahko starši poskusijo ugotoviti, katera potreba se skriva za takšnim vedenjem, in odreagirajo z empatijo. Nagovarjanje otroka na ravni oči, telesni stik in zagotavljanje varnosti so dobri načini za vzpostavljanje stika z otrokom, ki je čustveno razburjen.

• V stresnih situacijah ostati mirni,
• prepoznati otrokove potrebe,
• opredeliti in spremljati njegova čustva ter
• hkrati upoštevati lastne potrebe

so ključni vidiki uspešnega starševstva in odnosa med staršem in otrokom.