Hvaležnost: Zakaj nam koristi in kako se naučimo biti hvaležni

Kaj je hvaležnost?

„Hvala“, je ena prvih besed, ki jih starši naučijo svoje otroke. Običajno jo izgovorimo avtomatsko, ko nam nekdo naredi uslugo, ne da bi ob tem preveč razmišljali. Vsak pozna ta močan občutek sreče, ko se uresniči dolgo pričakovana želja. A vendar ta občutek pogosto mine prav tako hitro, kot se pojavi.

Poleg te spontane oblike hvaležnosti pa obstaja še bolj temeljna hvaležnost: Ta presega trenutek in se nanaša na našo naravnanost do obstoja. „Kjer je hvaležnost, tam pride do sproščenega sprejemanja življenja. Počutimo se varne, vključene in kot doma. Hvaležnost ustvarja trajen občutek sreče, ki ne izgine, tudi ko nam kaj ne uspe ali ko postanejo življenjski izzivi zahtevnejši.

Kaj se dogaja v možganih, ko občutimo hvaležnost?

Od začetka 21. stoletja so na področju psihologije v številnih študijah ugotovili, da so hvaležni ljudje bolj zdravi, se manj soočajo s stresom, strahovi in osamljenostjo, se več ukvarjajo s športom in na splošno čutijo več življenjske radosti.

Gledano z nevrološkega vidika je to enostavno razložiti: Ko razmišljamo o lepih stvareh, za katere smo hvaležni, se aktivira hipotalamus. Ta predel možganov je odgovoren za obvladovanje stresa, spanje in uravnavanje presnove. Poleg tega pa se ob občutku hvaležnosti sprošča nevrotransmitor dopamin – tako imenovani hormon sreče v možganih sproži učinek nagrade.

Nasvet uredništva: Ali ste vedeli, da vas določena hrana lahko osreči? Ali pa da se lahko naučite spati zdravo?

To pa še ni vse: Redno izvajanje hvaležnosti celo povzroča trajne spremembe v možganih, je pokazala študija s pomočjo skeniranja možganov na Univerzi Indiana. Udeleženci študije so pokazali povečano aktivnost v prefrontalni skorji – predelu možganov, ki je odgovoren za učenje in odločanje. Te spremembe v možganih povečujejo občutljivost za prihodnje izkušnje hvaležnosti – hvaležnost torej privlači še več hvaležnosti. Poleg tega strokovnjaki domnevajo, da so hvaležni ljudje pozorni na to, kako izražajo svojo hvaležnost. Bolj kot smo hvaležni, bolj družabni smo do ljudi okoli sebe – ti pa posledično tudi sami čutijo več hvaležnosti. Lahko bi rekli, da gre za pozitivno zanko.

Zakaj smo tako težko hvaležni?

Ob vseh pozitivnih učinkih hvaležnosti na naše telesno in duševno zdravje bi bilo nadvse praktično, če bi hvaležnost lahko predpisovali na recept. A žal ni tako preprosto. Že z evolucijskega vidika so človeški možgani programirani tako, da zaznavajo predvsem negativno oz. kar nam predstavlja grožnjo, tako da bi zagotovili preživetje. Toplo stanovanje, polni hladilniki in poljubi v slovo se nam zdijo samoumevni – namesto tega se osredotočamo na zamujen avtobus, pozabljen kabel za polnjenje telefona in razlito kavo.

Poleg tega hvaležnost razkriva našo ranljivost – odvisni smo od ljudi okrog sebe in od vplivov, nad katerimi nimamo nadzora. Zavedanje tega lahko sproži notranji odpor – še posebej v družbi, ki je tako močno zaznamovana z individualizacijo, tako kot je moderni zahodni svet, kjer prevladuje prepričanje, da moramo vse doseči sami ter kjer spoštovanje izgublja na pomenu.

Tudi pretirano ukvarjanje z virtualnimi in digitalnimi mediji vpliva na čustvenost in povezanost. Da si dovolimo čutiti in se odpreti drugim ljudem ni vedno tako preprosto. To lahko predstavlja težavo, saj hvaležnost v končni fazi pomeni sposobnost imeti odnose in se nas kot čustvo globoko dotakne.

Kako se naučimo hvaležnosti?

Čuječnost

Izhodišča za hvaležnost bi torej lahko bila boljša. A obstaja upanje: Psihologi so mnenja, da se hvaležnosti lahko naučimo. Pot do tega pa naj bi se začela s čudenjem – s tem, da smo pripravljeni iti skozi življenje z odprtimi očmi, se pustimo presenetiti z majhnimi stvarmi ter si dovolimo, da se spontano razveselimo. Na kratko: To lahko dosežemo s čuječnostjo.

Naslednji korak je, da takšne osrečujoče dogodke ponavljamo – ni nujno, da fizično, lahko se vse skupaj odvija na mentalni ravni. Ko obudimo spomin, podoživimo vsak detajl in tako se hvaležnost veča. Pri tem gre za načelo vizualizacije, ki se je lahko naučimo in uporabljamo v vsakdanjem življenju.

Svoj spomin lahko izkoristimo tudi, ko se ozremo na manj prijetne izkušnje in se želimo spraviti s preteklostjo. V našem spominu se mešajo različni spomini s sedanjostjo, kar pomeni, da lahko svoj spomin oblikujemo. Toda to ne pride samo od sebe, potrebno je delati na tem.

Najpomembnejša lekcija o hvaležnosti je ta, da je ne moremo pridobiti za vedno. Če ne treniramo svojega uma in mišic, postanejo šibki, enako pa velja za hvaležnost. Če ne želimo, da izgine, je hvaležnost treba vaditi.

Religija in spiritualnost

Dragocen vir hvaležnosti lahko predstavlja vera. Študije kažejo, da so verni posamezniki hvaležnejši od ateistov. To ni nič čudnega, saj igrajo rituali hvaležnosti osrednjo vlogo v vseh religijah. Tisti, ki redno molijo, imajo preprosto več priložnosti za to. Poleg tega religioznost spodbuja povezanost z nečim, kar je večje od nas samih. Omogoča namreč tako imenovane »vrhunske izkušnje« – stanja zavesti velike odprtosti in dovzetnosti, kot jih tudi doživljamo v naravi, spolnosti in umetnosti. Nenadoma se nam odpre obzorje: Življenje je več kot moje vsakodnevne muke. S tem se globoko povežemo z naravo in našim okoljem. Takšni vrhunski trenutki nam dajejo smisel in sprožijo razvoj občutka globoke hvaležnosti, ki ne bo omajana niti v težkih trenutkih.

Tisti, ki ne pripadajo nobeni veroizpovedi, lahko s pomočjo duhovnosti postanejo bolj odprti. Pod tem pojmom razumemo aktivno ukvarjanje zavesti s samim seboj. V tolikšnem obsegu, kolikor naša zavest odkriva lastne potenciale, raste hvaležnost za te gromozanske priložnosti, ki jih v vsakdanjem življenju sploh ne opazimo. Pri tem lahko pomagajo meditacija, joga in dihalne vaje.

Pozitivna psihologija

Tudi pozitivna psihologija je razvila številne vaje za krepitev hvaležnosti – npr. dnevnik hvaležnosti ali pa seznam hvaležnosti. Psihoterapevti so mnenja, da takšne vaje pozornosti pomagajo zaznati lepe stvari in usmerijo pozornost na malenkosti. Mednje sodijo tudi pisma hvaležnosti – kot je pokazala študija, pa jih za pozitiven učinek sploh ni treba poslati.

A vendar odgovor na vprašanje »Za kaj smo lahko hvaležni?« ni vedno enostaven. Psihologi priporočajo, da preverimo realno stanje, ko se ujamemo v negativen tok misli. Vprašajte se: Me bo ta težava obremenjevala še, ko bom 80? Prav smeh in humor namreč poskrbita, da se distanciramo od nevšečnosti. Strokovnjaki opozarjajo, da bi morale biti vaje hvaležnosti strokovno podprte pri resnih duševnih boleznih. Hvaležnosti namreč ni mogoče izsiliti: Iskanje nečesa pozitivnega v svojem življenju, kar bi napisali v dnevnik hvaležnosti, lahko povzroči stres. Če smo močno odvisni od podpore, se lahko namesto hvaležnosti za pomoč pojavijo celo občutki krivde do svojega okolja.

Psihoterapevti priporočajo tudi, da skrbimo zase, in sicer z zdravo prehrano, dovolj počitka in telesno aktivnostjo – ljudje, ki skrbijo zase, namreč lažje občutijo hvaležnost. Mnogi poročajo, da jih bivanje v naravi in stik z živalmi naredi bolj hvaležne. Pa tudi srečanje s nekom, ki mu je usoda naložila težko breme, lahko poskrbi za občutek hvaležnosti.

Kako lahko v stresnih situacijah občutimo hvaležnost?

Ko ljudje ob izzivih usode ne obupajo, temveč jih to le okrepi, strokovnjaki govorijo o posttravmatski rasti. Poleg odpornosti igra ključno vlogo tudi hvaležnost, saj nudi zaščito pred posledicami travme in je hkrati mehanizem za spoprijemanje z izzivi življenja. A vendar to ni prvi cilj terapije. Prvi koraki so namenjeni stabilizaciji in določeni psihološki izobrazbi, da se pojasni, kaj se pri travmi sploh dogaja.

Ne gre za to, da klienti razvijejo sočutje do sebe. Pri tem smo še daleč od občutka hvaležnosti. Da se lahko spoprimemo s težavo, si moramo dovoliti bolečino, jezo in razočaranje, kar poznamo tudi pri žalovanju. Pomembno je tudi, da razlikujemo: Nihče ne bo rekel: »Hvaležen sem za izkušnjo travme.« Lahko pa smo hvaležni za vse dobro, kar je iz tega nastalo. Ali pa podporo svoje družine oz. za to, da sem razvil moč in tako vse to preživel. Naloga psihoterapije je krepitev fokusa na notranje in zunanje vire.

Tako lahko to, kar smo doživeli, previdno in počasi vključujemo v lastno življenjsko zgodbo ter najdemo smisel v osebni rasti. Pri tem lahko naredimo navezavo na japonsko umetnost popravila keramičnih izdelkov, imenovano kintsugi: Tudi če je nekaj zlomljeno, lahko iz tega nastane nekaj lepega.

V bistvu ta način predelave, iskanje smisla ni nikoli zaključeno. Hvaležnost ni le čustvo, temveč tudi spoznanje. Pri vseh stvareh, ki se nas dotaknejo, nas spreminjajo in na nas pustijo pečat, se združita spoznanje in občutek. Toda spoznanje se nikoli ne konča – vseh možnih povezav in razlogov za nekaj, kar je tako, kot je, ne moremo nikoli popolnoma raziskati.

Delo na hvaležnosti je torej življenjska naloga, ki ni vedno enostavna in nas postavlja pred številne izzive. A obljubljamo, da je vse vredno.