Jane Goodall: Življenje s šimpanzi

Sporočilo svetu

Dragi bralec, pišem ti v času, ko se naš svet spreminja z osupljivo hitrostjo. Okoli nas se dogajajo pretresi in izzivi, ki se lahko zdijo nepremagljivi. In potem naj bi skrbeli še za naravo in živali? Vsekakor, saj se tukaj skriva priložnost za ozdravitev. Globoko sem prepričana, da je vsako živo bitje dragoceno in da smo vsi sposobni narediti pozitivno spremembo. Ko se spomnim svojih začetkov kot raziskovalka v narodnem parku Gombe v Tanzaniji, vidim radovedno mlado žensko, željno odkrivanja, a tudi polno vprašanj. Nisem bila znanstvenica v tradicionalnem smislu, bila sem le mladenka, ki jo je zanimalo življenje živali. Pa vendar so se mi odprla vrata v življenje, polno odkritij.

Spoznala sem, da znanja ne pridobimo le z učenjem, temveč tudi z natančnim opazovanjem in potrpežljivostjo. Mimogrede, to so lastnosti, ki nas lahko še danes usmerjajo in nam nudijo varnost. Veliko pomaga, če se s svetom soočamo z odprtimi očmi in odprtim srcem.

Česa vse se lahko naučimo od šimpanzov

Ko ljudje vidijo moje slike s šimpanzi, jim verjetno poskoči srce. To je zagotovo tudi posledica velike podobnosti teh živali z nami – so naši najbližji sorodniki v kraljestvu primatov in tudi vedenjsko smo si zelo podobni. Zlahka pozabimo, da so to divje živali – močne in neukrotljive. Neusmiljeno se borijo, zlasti ko gre za hrano ali teritorij. Težko je verjeti, da je še vedno toliko šimpanzov v zasebni oskrbi in da jih lovijo. Njihovo zadrževanje v kletkah, za rešetkami in za zabavo je nezakonito in kruto, vendar je to žalostna realnost. Šimpanzi so zaščitene divje živali in prebivajo v afriškem deževnem gozdu. Po drugi strani pa z mnogimi od njih povezujem osebne zgodbe, zaradi katerih je zame vsak edinstven – pa naj bo to David Greybeard, Fifi ali ostali šimpanzi, ki sem jih opazovala v narodnem parku Gombe in naših zavetiščih. Nikoli se ne bomo povsem zavedali, kako močne so družinske vezi med nami in kako pomembno bi bilo, da bi jih ohranjali. Vsak posameznik ima pravico do življenja in je edinstven. Skupaj pa predstavljamo sistem, ki lahko deluje le, če dobro shajamo drug z drugim.

Kako sem se kot znanstvenica znašla na svoji poti

Dejansko so me živali zanimale že, ko sem bila otrok. Doma smo vedno imeli psa in kokoši. Z njimi sem odraščala in rada opazovala ptice, metulje in druge živali na našem vrtu. Prebrala sem veliko knjig, kot sta zgodbi o Dr. Dolittlu in Tarzanu, in si v mislih predstavljala, kako bom nekoč raziskovala živali in živela z njimi.

Ko pomislim na prve korake svoje raziskovalne poti, se zavem nečesa, kar bo nekatere presenetilo: Marsikdaj mi je pomagalo, da sem ženska. Moj mentor, paleoantropolog Lewis Leakey, ki mi je dal prvo priložnost za delo, je namreč menil, da so ženske bolj primerne za takšno opazovanje narave, saj so bolj potrpežljive in rahločutne. Seveda ima tako danes veliko moških iste lastnosti kot takrat in nasprotno – veliko žensk jih nima. Toda Leakey je bil prepričan, da mi kot ženski lahko uspe in me spodbujal, naj verjamem v svoje sposobnosti. Vendar so kasneje, ko sem nadaljevala s študijem in nadoknadila izostanke, moj način dela močno kritizirali. Takrat je bilo neobičajno, da bi ženske delale tako dolge vedenjske študije. Ne glede na to vsem dekletom in ženskam polagam na srce – vedno verjemite vase in v svoje sanje, saj jih boste le tako lahko uresničile. Ne izgubite upanja in spodbujajte druge, ki so šibkejši in obupani. To je naša družbena odgovornost. Ko srečam mlade, tako dekleta in fante, jim vedno rečem, kar mi je govorila mama: »Trdo delaj, počakaj na pravo priložnost in če ne obupaš, boš našel pravo pot.« zato se mi zdi izjemno pomembno, da tiste, ki so za kaj prikrajšani, spodbujam: Nikoli ne obupaj!« Ko sem začela delati na terenu v svojem prvem taboru v deževnem gozdu Gombe, seveda ni bilo pametnih telefonov in interneta. Za komunikacijo z zunanjim svetom sem morala s čolnom odpluti do Kigome, mesta ob jezeru Tanganjika, južno od Gombeja. Šele tam sem lahko pošiljala telegrame – npr. v Kenijo, kjer je delal Leakey. Poročati sem mu morala o svojem terenskem delu in vsa svoja opažanja sem zapisovala na pisalni stroj. Leakey je videl, da sem svoje začetno delo opravila z veliko vztrajnostjo in natančnostjo. To mi je pomagalo tudi pozneje.

Zakaj je varstvo narave tako pomembno

Mnogi otroci in mladi mi danes povedo, da imajo eksistencialne strahove in da jih skrbijo prihodnost, okolje in podnebje. Končno ozavestimo, da planeta nismo podedovali od svojih staršev, pač pa smo si ga izposodili od svojih otrok. Kljub temu jim krademo prihodnost – in se nato hvalimo, da smo najinteligentnejše bitje, ki je kdajkoli obstajalo. Zakaj dopuščamo uničevanje našega življenjskega prostora? Zdi se mi, da smo izgubili modrost, da bi sprejeli posledice svojih dejanj. Pri naših projektih se vedno osredotočamo na celovitost in trajnost. Konkretno to pomeni, da ima to pozitiven družbeni in ekološki učinek le, če imajo ljudje nedotaknjeno okolje in delujoč ekosistem, v katerem lahko živijo, kjer so doma, in le, če imajo tudi možnost dela ali priložnost, da nahranijo sebe in svoje družine.

Pozivam vas, da z naravo ravnate spoštljivo in previdno ter trajnostno ravnate z viri. Naša potrošniška družba, ki ustvari vse preveč odpadkov, mora končno spoznati, da nič ni neomejeno. Nenazadnje imamo le en čudovit planet. Ohraniti ga moramo zase, za svoje otroke in vse prihodnje generacije. Raznolikost v naravi in nedotaknjeni ekosistemi namreč niso razkošje za vsa živa bitja, tudi za nas, temveč so nujni za preživetje. Vsak majhen prispevek pomaga – tega se moramo vedno zavedati. Naj gre za našo mobilnost, nakupovanje ali prehrano. Vsak dan sprejemamo številne odločitve, ki imajo ustrezen vpliv. V veliko pomoč nam je, če se vedno znova vprašamo, kaj v resnici potrebujemo vsak dan. Smiselno je, da ne razmetavamo s hrano, da ločujemo odpadke in jih ne odvržemo v naravo, ter še veliko drugega, kar že dolgo vemo. Mislim, da je lažje, da nas globalni dogodki in veliki problemi ne presunejo, če pomagamo v majhnem obsegu in gojimo upanje, da bo to vplivalo na večje stvari. Seveda si ne moremo zatiskati oči pred svetovnim dogajanjem, vendar vedno pravim: „Think global, act local!“, z drugimi besedami: „Misli globalno, deluj lokalno“.

Kako ostanem pozitivna

Zelo me tolaži, da se lahko vsak dan znova odločimo, kako želimo vplivati na ta svet. Ali ni to čudovito? Pravzaprav me pogosto sprašujejo, zakaj nisem jezna ali celo besna, ko na potovanjih vidim vso negativnost tega sveta. Mislim, da na ljudi ne smete kričati, če želite, da se spremenijo. Da bi jim segli v srce, jim morate izliti svoje srce. Postaviti morate dober zgled. In pokazati, da spreminjanje vedenja ni zaman. Mislim, da s svojo življenjsko zgodbo in izkušnjami ljudem vlivam upanje. Na svojih potovanjih vedno znova srečujem veliko otrok in mladih, ki se zavzemajo za sočloveka in okolje ter imajo motivacijo za spremembe. Glede na njihov dostop do izobraževanja menim, da pogosto vedo veliko. Pri tem so v pomoč tudi tehnične možnosti in družbeni mediji. Kljub temu med mladimi opažam tudi določeno apatijo in brezup. Zato jim moramo biti za zgled in jih motivirati, da nikoli ne izgubijo upanja. Prav tako pomembno je, da jim dajemo naloge in odgovornost. Zaradi tempa, v katerem živimo, včasih spregledamo njihove skrbi in ne prisluhnemo njihovim mnenjem. In kolikokrat starejšim rečemo, da je bilo včasih vse boljše. Vendar to ni res! Imeli so druge težave in skrbi. Vem, kako močne so odločitve mladih, ki želijo nekaj spremeniti. V svojih rokah imajo moč in prihodnost tega planeta. Kaj pa mi, starejši? Dolgujemo jim to, da se po svojih najboljših močeh potrudimo za njihovo prihodnost!

Z lepimi pozdravi, vaša

Edinstvena pot Jane Goodall

Po koncu srednje šole je odpotovala v Kenijo, kjer je delala v narodnem muzeju in spoznala znanstvenika Louisa Leakeya, za kogar je opazovala živali. Kasneje je doktorirala iz etologije – s posebnim dovoljenjem, saj pred tem ni pridobila diplome.

• Bila je prva, ki je opravila obširne terenske študije na šimpanzih.
• Ugotovila je, da šimpanzi izdelujejo in uporabljajo orodje, kar je revolucionarno odkritje pri našem razumevanju primatov.
• Da bi bolje zaščitili šimpanze in številne druge živalske ter rastlinske vrste, je leta 1986 začela sodelovati s takratno oblastjo.
• Prejela je nešteto nagrad in priznanj. V okviru serije Navdihujoče ženske (Inspiring–Women–Serie), je leta 2022 prejela Barbie iz reciklirane plastike.

S temi projekti Jane Goodall spreminja svet. P. S. Dobrodošli sodelujoči!

• „Roots & Shoots“ (Korenine in poganjki): Ta program motivira otroke in mlade po vsem svetu, da se zavzamejo za ljudi, živali in okolje. Dve osebi sta dovolj za skupino, informacije: https://janegoodall.org/
• Botrstvo za šimpanze: Za 16 evrov na mesec lahko zagotovite oskrbo in zdravljenje živali, ki živi v zavetišču. Denar porabljajo tudi za širjenje habitatov, primernih za vrsto, ter za boj proti krivolovu in nezakoniti trgovini z živalmi.
• Pogozdovanje za zaščito podnebja: da bi zmanjšali emisije CO2 in ustvarili habitate, je bilo posajenih že tri milijone dreves. Kot boter drevesom lahko poskrbite, da bo že za 6 evrov posajenih še več dreves.